V spomin

Utihnila je beseda, ustavil se je korak, utrnila se je solza. Tišina je napolnila prostor. Nočni ptič je zapel svoj črni koral. Izpolnila se je zlovešča prerokba: slehernik, rojen za življenje, mora nekoč zapustiti prostor pod sončnim svodom. In tako je v preddverju jeseni omagalo srce Anice Cvitanič Strelec, upokojene gorišniške učiteljice.
Rodila se je pred 75 leti v Legnu pri Slovenj Gradcu, delčku Koroške, zibelke slovenstva, ki je po usodnem plebiscitu našel svobodno pot v naročje slovenskega sožitja, ki so mu na severu, vzhodu in zahodu krivično začrtali mejo, in to po nareku takratnih političnih »zemljemercev« in zemlje lačnih tujih mejašev.
Skromna kmečka hiša je postala njen topli dom. Toda kruta usoda je hotela, da je, stara niti leto dni, izgubila ljubečo mamo. Dokler se oče ni znova oženil, so ji nudili toplo zavetje stari starši, ljubezen in skrb pa ji je delila devet let starejša sestra Marica.
V aprilskih dneh leta 1941 je Hitler, Džingiskan 20. stoletja, lačen tudi slovenske zemlje in morilec upornih ljubiteljev domačije pod Triglavom, z vojaško in civilno hordo preplavil tudi koroški svet. Pečolarjev dom ni pozabil, kaj se je dogajalo v plebiscitnih dneh. Ovedel se je, da je napočil trenutek poravnave za vse laži in krivice, ki so jih utrpeli Korošci. Vsa družina, tudi 7 letna Anica, je sprejela NOB in na oltarju trpeče domačije darovala sina Ivana.
Ko je Anica končala osnovno šolo, se je odločila za učiteljski poklic in študij nadaljevala v Mariboru. Stara 18 let je nastopila prvo službo na Paškem Kozjaku, od koder so jo premestili v Kotlje, življenjski prostor velikega koroškega samorastniškega literata Lovra Kuharja. Tam je srečala življenjskega sopotnika Jurija in z njim prišla v Zamušane, gorišniški šolski okoliš, kjer Cvitaniči še danes posedujejo lepo negovane vinograde.
Leta 1957 se je zaposlila na osnovni šoli v Gorišnici in ji ostala zvesta do upokojitve. Poklicno delo je opravljala intelektualno osveščeno, z veliko mero odgovornosti, pravičnosti, storilnosti in uspešnosti in se trudila za duhovno rast mlade generacije, ki ji je bila zaupana.
Na »gorski« vinogradniški kmetiji, ki je postala dom njene mlade ljubezni, jo je slednje jutro pozdravil prelep sončni vzhod, lovili so jo nagajivi žarki vzhajajočega sonca, lahen vetrič ji je rdečil lica, iz bližnjega gozdičja so se oglašali zgodnji jutranji pevci. V njenem svetu sta takrat domovali sreča in ljubezen, ki jo je delila z možem Jurijem, umnim vinogradnikom in sadjarjem, in tremi otroki, ki jim je bila ljubeča in čuječa mama.
Po štirinajstih letih zakonskega življenja je na vrata miru in sožitja potrkala neozdravljiva bolezen, ki danes, in verjetno še jutri, neusmiljeno, pošastno in neustavljivo gospodari človeštvu. To je bil hud udarec za mlado družino, ki je po težkem trpljenju zgubila moža in očeta. Konec je bilo pravljice o ljubezni in sreči.
Toda čas je počasi ozdravil bolečo rano. Na samotnih poteh je srečala moža, ki je razbremenil njeno veliko skrb in delo, in z njim in otroki, ki so že iskali svoj življenjski obraz, ujela nov življenjski ritem. Izpolnila je svojo poklicno delovni normo in se upokojila. Toda znova se je oglasilo zlo, ustrelilo strupeno puščico in smrtno ranilo moža.
Vse, kar ji je življenje dajalo, ji je tudi jemalo. Bilo je kruto, vendar je ni uklonilo. Uporno in samozavestno je premagovala vse udarce in napore. V svojem bivalnem času je spoznala, da žitje pod soncem ni samo pesem hvalnica – svetloba dneva – marveč tudi pesem žalostinka – temina noči.
Da ne bi izgubila svoje življenjske energije, je z družbenim delom bogatila svoj prosto razpoložljivi dan. Aktivno je delovala v društvu upokojencev Gorišnica, v društvu upokojenih pedagoških delavcev Slovenija, v društvu RK Slovenija, v zvezi združenj borcev in udeležencev NOB Slovenija in v vodstvu na Dominkovi domačiji.
In danes? Utihnila je njena beseda, izgubil se je njen korak. Ostajata samo lep spomin in topla misel, da je bila nekoč naša življenjska sopotnica, poklicna tovarišica, s katero smo orali povojno pedagoško ledino, in zavzeta družbena delavka. Prehojene, nikdar več vračajoče se poti pa ostajajo vendar dragocene, tako kot je vsakdo izmed nas nekomu dragocen.
Odšla je na večne steze, od koder se bo v tenjah spominov vračala v svetišče svojih otrok in vnukov. Vase so jo sprejela večno žejna nedrja gorišniške zemlje, ki se pravkar prebuja v koloritu toplih jesenskih barv.

Hedica Fric